Pihala

Družino glasbil, kjer zvok nastane, ko glasbenik pihne zrak v ustnik imenujemo pihala. Gibanje zraka skozi pihalo povzroči nihanje zračnega stebrička v notranjosti glasbila in s tem ustvarja njegov značilen zvok. V tem je tudi bistvena razlika pihal napram brenkalom, saj tam osnovni zvok proizvaja nihanje strun namesto dejanskega zraka Pihala so v modernejših smereh glasbe precej redko zastopana glasbila, pogosteje jih lahko najdemo v pihalnih godbah in simfoničnih orkestrih. Pri slednjem sekcijo pihal sestavljajo flavte, oboe, klarineti in fagoti. Flavta je poleg glasu najstarejši znan glasbeni inštrument. Na ozemlju današnje Nemčije so odkrili številne primerke tega glasbila, stare tudi preko 40.000 let. Te najdbe nakazujejo, da je bila glasbena kultura prisotna že pri prvih civilizacijah modernega človeka v prazgodovinski Evropi. Za razliko od orkestralno usmerjene flavte in klarineta, saksofon, po drugi strani, velja za najpomembnejše glasbilo v jazz glasbi. Ena od glavnih prednosti tega inštrumenta je veliko večja prilagodljivost jakosti izvajanja na vseh registrih glasbe, kot je običajno za pihala - flavta je na primer pri nizkih tonih šibkejša in ne zmore ustvarjati glasnih zvokov, oboa pa pri istih višini ni primerna za igranje tihe glasbe. Kot tak je saksofon veliko bolj prilagodljiv in primeren za izvajanje širšega nabora glasbenih elementov.