Tolmačenje je ustno prevajanje. Deli se ga na simultano prevajanje (tolmač sedi v kabini in z nekaj sekundnim zamikom tolmači govorca), ter na konsekutivno tolmačenje (govorca se tolmači šele, ko je prenehal govoriti). Govorec in tolmač torej govorita izmenično in ne istočasno, kot je opisano v simultanem tolmačenju. Kadar gre za besedilo v govorni oblike, govorimo o tolmačenju, kadar pa gre za besedilo, govorimo o prevajanju. Med najbolj pogostimi prevajanji so prevajanje angleščine, prevajanje nemščine ter prevajanje italijanščine.
Tolmačenje je proces, kjer gre za posredovanje govornega ali znakovnega jezika med govorci različnih jezikov. Deli se na simultano in na konferenčno tolmačenje. V profesionalnem svetu je označen prenos sporazumevanja iz oblike enega jezika v enakovredno ali podobno inačico oblike drugega jezika, medtem ko je prevod dejanski rezultat tolmačenja. Torej govorimo o sporočilu, ki je preneseno v govorno, znakovno, pisno ali katerokoli drugo obliko jezika.
Vloga tolmača je torej prenos vsakega semantičnega elementa, vsak namen in vsak vtis sporočila, ki ga govorec izhodiščnega jezika nameni poslušalcu ciljnega jezika.
Prevajanje je obstajalo že v antičnih časih, a se je kot poklic pojavilo šele v 20. stoletju. Prevajanje je poleg obrtne dejavnosti uvrščeno tudi v umetnost. Obrt je zato, ker se mora prevajalec držati določenih pravil in norm, umetnost pa je zato, ker lahko v prevod posega tudi sam. Klasifikacija prevajanja je podana takole: pisno prevajanje, prevajanje na pogled, tolmačenje, sodno tolmačenje, sinhronizacija (filmi), podnaslavljanje, medijsko prevajanje ter strojno prevajanje.
Najlažja oblika prevajanja je prevajanje splošnih besedil, za katerega ne potrebujemo neko posebno tehnično znanje in poznavanje strokovne terminologije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar